oročiti

Srpskohrvatski

Izgovor

• IPA: /orǒt͡ʃiti/
• Hifenacija: o‧ro‧či‧ti

Glagol

oròčiti (ćirilica оро̀чити) svrš.

1. Ovoj r(ij)eči nedostaje definicija. Pomozite i dodajte definiciju, te potom uklonite šablon {{nedostaje-definicija}}.

Konjugacija

Konjugacija glagola oročiti

Infinitiv: oročiti		Glagolski prilog sadašnji: -		Glagolski prilog prošli: oròčīvši		Glagolska imenica: oročénje
Broj		Jednina			Množina
Osoba		1.	2.	3.	1.	2.	3.
Glagolski oblici		ja	ti	on / ona / ono	mi	vi	oni / one / ona
Prezent		oročim	oročiš	oroči	oročimo	oročite	oroče
Budućnost	Futur I.	oročit ću1 oročiću	oročit ćeš1 oročićeš	oročit će1 oročiće	oročit ćemo1 oročićemo	oročit ćete1 oročićete	oročit će1 oročiće
	Futur II.	budem oročio2	budeš oročio2	bude oročio2	budemo oročili2	budete oročili2	budu oročili2
Prošlost	Perfekt	oročio2 sam	oročio2 si	oročio2 je	oročili2 smo	oročili2 ste	oročili2 su
	Pluskvamperfekt	bio sam oročio2	bio si oročio2	bio je oročio2	bili smo oročili2	bili ste oročili2	bili su oročili2
	Aorist	oročih	oroči	oroči	oročismo	oročiste	oročiše
Kondicional I.		oročio2 bih	oročio2 bi	oročio2 bi	oročili2 bismo	oročili2 biste	oročili2 bi
Kondicional II.		bio bih oročio2	bio bi oročio2	bio bi oročio2	bili bismo oročili2	bili biste oročili2	bili bi oročili2
Imperativ		-	oroči	-	oročimo	oročite	-
Glagolski pridjev radni		oročio m. / oročila f. / oročilo n			oročili m. / oročile f. / oročila n
Glagolski pridjev trpni		oročen m. / oročena f. / oročeno n			oročeni m. / oročene f. / oročena n
1   Standardni hrvatski zapis; ostali veži klitiku na infinitivnu osnovu. 2   Za muški rod; u slučaju vršitelja radnje ženskog ili srednjeg roda koristi se ženski odnosno srednji rod glagolskog pridjeva radnog i pomoćnog glagola.

Reference

• „oročiti” u Hrvatskom jezičnom portalu